Primerjava učinkov čiščenja, ki ga zagotavljajo naprave s primarno, sekundarno in terciarno stopnjo čiščenja, kaže, da primarne oblike čiščenja namensko odstranjujejo mehansko onesnaženje oz. suspendirane snovi, medtem ko raztopljeno organsko onesnaženje uspešneje odstranjujejo sekundarni in terciarni postopki čiščenja.

Na sekundarni stopnji se sicer odstrani precej organskega onesnaženja iz odpadne vode, vendar slednje pomeni predvsem eliminacijo organskega ogljika, medtem ko v vodi še vedno ostanejo precejšnje koncentracije hranil (dušikovih in fosfornih spojin), ki pri izpustu v okolje, povzročajo sekundarno onesnaženje.

Ta problem je po potrebi mogoče rešiti s terciarno stopnjo čiščenja, ki omogoča poleg odstranjevanja organskega onesnaženja iz odpadne vode tudi učinkovito odstranjevanje dušika in fosforja. Načeloma se uporablja pri sistemih večjih kapacitet (Uredba o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih vod iz komunalnih čistilnih naprav, po zadnjih spremembah in dopolnitvah, zahteva terciarno stopnjo čiščenja le za naprave nad 10.000 PE – tabela 4 ), ki so lahko v obliki naprav s pritrjeno ali razpršeno biomaso ter dograjeni za terciarno obliko čiščenja. Terciarno stopnjo čiščenja zelo uspešno zagotavljajo tudi ponikovalni vodi in filtrski jarki ( tabela 22 ), saj dosegajo do 70% eliminacijo celotnega dušika in do 96% eliminacijo fosforja. Ti hranili se skladiščita v zemljini na področju ponikovalnih vodov in jih koristno porabijo rastline.

Vprašanje izbire sistema za čiščenje hišnih odpadnih vod ni enostavno zaradi mnogih faktorjev:

  • količine in sestave odpadne vode,
  • velikosti in stanja sprejemnika ter njegove namembnosti,
  • prepustnosti tal,
  • konfiguracije zemljišča,
  • potrebne površine za namestitev naprave,
  • potrebnega strokovnega znanja in pristopa za vzdrževanje naprave, ki se terja od naročnika oz. vzdrževalcev,
  • cene oz. stroškov na prebivalca.

Priključitev na kanalizacijo in centralno čistilno napravo

Prva možnost izbire, ki je načeloma tudi najprimernejša, je izgraditev večjega čistilnega sistema oziroma priključitev na centralno čistilno napravo. Z večanjem kapacitete oziroma števila priključenih oseb na čistilno napravo se stroški na prebivalca manjšajo, večje naprave pa so običajno enakomerneje obremenjene (male čistilne naprave so z vidika čistilnega učinka še posebej problematične zaradi sunkovitih obremenitev, katerih negativne posledice se zaradi majhne kapacitete veliko intenzivneje odražajo kot pri velikih čistilnih napravah), pri velikih sistemih pa je tudi lažje zbrati sredstva za zaposlitev usposobljenih oseb, ki redno skrbijo za vzdrževanje naprav.

Stroški izgradnje kanalizacije in centralne čistilne naprave

Stroškom za gradnjo večjega čistilnega sistema je potrebno prišteti tudi stroške za izvedbo povezav s čistilno napravo. Cene gradnje manjših kanalizacijskih vodov se gibljejo med 15.000 in 30.000 SIT/m. Odvisne so od terena: v urbaniziranem naselju so višje, na manj poseljenih področjih praviloma nižje.

Žal pa v nekaterih področjih gradnja večjih sistemov in kanalizacijskih povezav zaradi geografskih značilnosti in večjih razdalj predstavlja težko premostljivo oviro tako iz stališča izvedbe kot iz finančnega stališča, saj že nekaj 100 m kanalizacije prekorači ceno lokalne čistilne naprave.

Greznica ali namestitev male kompaktne čistilne naprave?

Primerjava investicijskih in obratovalnih stroškov v tabeli 24 govori v prid kompaktni čistilni napravi pred nepretočno greznico, saj je seštevek skupnih stroškov (investicijskih in vsakoletnih obratovalnih) že po treh letih manjši od skupnih stroškov, povezanih z nepretočno greznico. Še ugodnejša je situacija pri uporabi kombinacije pretočne greznice in ponikovalnih vodov, ki se izkaže kot najcenejša - skupni stroški so že v prvem letu nižji od stroškov pri drugih dveh možnostih, z leti pa se prihranek (ob pravilnem vzdrževanju, ki omogoča nemoteno delovanje naprave) še stopnjuje. Uporaba pretočne greznice in ponikovalnih vodov je še posebej ugodna v Sloveniji, kjer že tako velik delež prebivalstva uporablja greznice, vendar načeloma nepretočne, ker tako zahteva zakonodaja.

Praznjenje nepretočne greznice se mora vršiti zelo pogosto, kar za gospodinjstva predstavlja velik strošek. Temu ponavadi sledi nelegalna sprememba v pretočno greznico, kar situacijo v okoljevarstvenem smislu zelo poslabša, saj se odtok neobdelane vode povsem nekontrolirano spušča v okoliško zemljišče ali površinske vodotoke. Nadzor nad takšnimi kršitvami pa se žal ne vrši. Iz tega zornega kota je bilo učinkovitejše celo preteklo Strokovno navodilo o urejanju gnojišč in greznic, ki je dovoljevalo neposreden odtok iz pretočnih greznic v okoliško zemljišče, vendar preko ponikovalnic oziroma ponikovalnih vodov, če s tem niso bili ogroženi obstoječi ali potencialni vodni viri. Trenutna nedorečena in neživljenjska pravna podlaga, kot je omenjeni 16. člen Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaženja, v Sloveniji tako po nepotrebnem poslabšujeta stanje vodotokov in virov podtalnice, predvsem tistih manjših s slabšo samočistilno sposobnostjo.

Velja, da so male čistilne naprave smotrne le v redko poseljenih ali težko dostopnih območjih, kjer je vzpostavljanje kanalizacijske povezave z oddaljenimi večjimi kraji neekonomično. Tudi v območjih z redko poselitvijo pa je koristno povezati več bližnjih hiš med sabo in jih priključiti na skupno čistilno napravo, če je to mogoče.

Alternativne čistilne naprave – kombinacija greznice in ponikovalnih vodov

Kot najučinkovitejša in cenovno najbolj ugodna se je med obravnavanimi malimi čistilnimi sistemi izkazala kombinacija večprekatne pretočne greznice in ponikovalnih vodov. Tak način čiščenja odpadnih vod je primeren npr. za gorske postojanke (ne porablja elektrike) oziroma tam, kjer so na voljo večje površine zemljišča in ni nevarnosti onesnaževanja virov pitne vode. Druga podobna alternativa so filtrski jarki, primerni za zemljišča z manjšo ponikovalno sposobnostjo, vendar v bližini potrebujejo površinski odvodnik ali ponikovalnico.

Čiščenju v tleh glede na učinkovitost sledijo precejalniki in naprave z ozračevanjem. Oboje je mogoče dobiti tudi v tipskih izvedbah in zavzemajo precej manj prostora. Vendar pa – za razliko od čiščenja v tleh – zahtevajo pogostejši nadzor in vzdrževanje, dražjo tehnično opremo, porabljajo električno energijo, od vzdrževalca pa terjajo določeno strokovno znanje. Primerne so za individualne hiše, skupino nekaj hiš ali celo manjše naselje.

Glede na to, da v Sloveniji skoraj polovica prebivalstva živi v naseljih z manj kot 2000 prebivalci in da kar 42 % populacije za čiščenje odpadnih vod še vedno uporablja greznice, je smotrno razmisliti o uporabi pretočnih greznic v kombinaciji s ponikovalnimi vodi, saj je takšen način čiščenja hišnih odpadnih vod cenovno ugoden, učinkovit, ne povzroča škode v okolju in je celo koristen (v zemljino vsrkana hranila služijo rastlinam kot gnojilo).

Zakonodajo na področju čiščenja komunalnih odpadnih vod bi bilo potrebno korenito dopolniti in jasneje definirati, še posebej za manjša naselja, ki jih v Sloveniji ni malo. Z večjo vnemo bi se bilo potrebno lotiti sanacije zastarelih tehnologij in postopkov ter manjšim naseljem omogočiti izbiranje znotraj širše ponudbe ustreznih načinov čiščenja.

Na področjih, kjer država ne posveča zadostne pozornosti problematiki odvajanja odpadnih vod, bi lahko to vrzel poskušali zapolniti oziroma nanjo opozarjati tudi civilna družba (okoljevarstvene organizacije, Greenpeace…), razna interesna združenja (Turistična zveza Slovenije) in navsezadnje tudi publicistika s poljudnim pristopom osveščanja prebivalstva, ki se večinoma sploh ne zaveda pomembnosti ustreznega ravnanja z odpadnimi vodami. Prebivalstvo pri vsaki novosti v zvezi s tovrstno problematiko razumljivo takoj pomisli na stroške, ki so pri začetni investiciji visoki, dolgoročno gledano pa precej nižji od nekaterih konvencionalnih rešitev, kakršen je tudi primer obravnavane nepretočne greznice.