Na kakšen način se bo odpadna voda očistila, je odvisno od odvodnika, (površinskih voda, podtalnice, morja) v katerega se izliva. Da bi se izognili slabemu stanju vodotokov in onesnaževanju okolja, obstajajo zakonski predpisi in kriteriji, ki jih je potrebno upoštevati pri ravnanju z odpadnimi vodami.

Področje ravnanja s komunalnimi odpadnimi vodami v Sloveniji v največji meri pokrivata:

  • Uredba o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaženja, kot splošna uredba in
  • Uredba o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih vod iz komunalnih čistilnih naprav s posebnimi zahtevami za komunalne odpadne vode.

Splošne določbe

Prepovedi

Odpadno vodo je prepovedano odvajati neposredno v podzemne vode, stoječe površinske vode ali vode, namenjene pripravi pitne vode.

Komunalno ali tehnološko odpadno vodo je prepovedano odvajati v tla ali neposredno v vode na območju, ki je s predpisom določeno kot varstveni pas za zajem pitne, termalne, mineralne ali zdravilne vode, ter na vodozbirnem območju naravnih jezer.

Ministrstvo za okolje in prostor lahko dovoli odvajanje komunalne ali tehnološke odpadne vode v tla na območjih, kjer ni vodotokov, če iz vloge povzročitelja obremenitve izhaja, da:

  • parametri odpadne vode ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti za odvajanje neposredno v vode,
  • odvajanje v tla ni na vodozbirnem območju naravnih jezer ali na območju, ki je s predpisom določeno kot varstveni pas za zajem pitne, termalne, mineralne ali zdravilne vode in
  • odvajanje v tla ne bo vplivalo na kakovost podzemne vode in tal.

Ukrepi za ravnanje s komunalno odpadno vodo

Povzročitelj obremenitve mora na območju s kanalizacijo svojo komunalno odpadno vodo odvajati v kanalizacijo. Na območju, kjer ni kanalizacije, mora svojo komunalno odpadno vodo pred odvajanjem neposredno v vode očistiti na komunalni čistilni napravi z ustrezno zmogljivostjo čiščenja.

Komunalno odpadno vodo iz prejšnjega odstavka se lahko zbira v nepretočni greznici v primeru, ko vir onesnaževanja z odvajanjem komunalne odpadne vode ne obremenjuje okolja za več kot 50 PE in sta nepretočna greznica in njeno praznjenje urejena na predpisan način.

Mejne vrednosti osnovnih parametrov

Mejna vrednost emisije snovi je vrednost, na podlagi katere se določa čezmerna obremenitev, povzročena z odvajanjem odpadne vode v kanalizacijo ali neposredno v vode.

Tabela 2 Povzetek mejnih vrednosti parametrov odpadne vode za odvajanje neposredno v vode

Parameter

Enota

Mejne vrednosti

Kemijska potreba po kisiku – KPK

mg/l

120

Petdnevna biokemijska potreba po kisiku – BPK5

mg/l

25

Neraztopljene (suspendirane) snovi

mg/l

80

Nitratni dušik

mg/l

30

Nitritni dušik

mg/l

1,0

Amonijev dušik

mg/l

10

Celotni fosfor

mg/l

2,0 (1,0*)

Skupno število koliformnih bakterij

MPN/100 ml

20.000

Število koliformnih bakterij fekalnega izvora

število/100 ml

12.000

Števili streptokokov fekalnega izvora

število/100 ml

2.000

* Velja za odvajanje odpadnih vod v:

  • vode na vodozbirnem področju naravnih jezer,
  • ustja rek, ki se izlivajo v obalno morje in
  • obalno morje.

Posebne določbe

Uredba o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih vod iz komunalnih čistilnih naprav skupaj s spremembami in dopolnitvami v svojem 4. členu določa mejne vrednosti parametrov odpadnih vod za nove komunalne čistilne naprave in za komunalne čistilne naprave v rekonstrukciji (tabela 3). Naprave, aktualne v tej nalogi, sodijo v skupino z najmanjšo kapaciteto (< 2000 PE).

Tabela 3 Mejne vrednosti parametrov odpadnih vod za nove komunalne čistilne naprave in za komunalne čistilne naprave v rekonstrukciji

 

Zmogljivost čistilne naprave izražena v PE

Parameter

Enota

< 2.000

≥ 2.000

< 10.000

≥ 10.000

< 100.000

≥ 100.000

Neraztopljene snovi

[mg/l]

-

60

35

35

Amonijev dušik

[mg/l]

-

10

10

10

KPK

[mg/l]

150

125

110

100

BPK5

[mg/l]

30

25

20

20

Tabela 4 Mejne vrednosti za koncentracijo ter učinek čiščenja celotnega dušika in celotnega fosforja

 

Zmogljivost čistilne naprave izražena v PE

Parameter

Enota

< 2.000

≥ 2.000

< 10.000

≥ 10.000

< 100.000

≥ 100.000

Celotni dušik

[mg/l]

-

-

15

10

Učinek čiščenja celotnega dušika

%

-

-

70

80

Celotni fosfor

[mg/l]

-

-

2

1

Učinek čiščenja celotnega fosforja

%

-

-

80

80

Mejne vrednosti v tabeli 4 veljajo v primerih, če odpadne vode iz novih ali rekonstruiranih komunalnih čistilnih naprav iztekajo v površinske vode na prispevnih območjih [1].

Za vprašanja o emisiji snovi v vode iz komunalnih čistilnih naprav, ki niso urejena s posebno uredbo, se uporablja splošna Uredba o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaževanja.

Primarno čiščenje

Primarno čiščenje odpadne vode je postopek čiščenja odpadne vode na fizikalen in/ali kemičen način, vključno z usedanjem neraztopljenih snovi, ki se zagotavlja na komunalni čistilni napravi. Primarno čiščenje je lahko tudi drug postopek čiščenja, ki zmanjšuje BPK za najmanj 20% in količino neraztopljenih snovi za najmanj 50% pred izpustom.

Sekundarno čiščenje

Sekundarno čiščenje odpadne vode je postopek čiščenja odpadne vode, ki vključuje biološko čiščenje s sekundarnim usedanjem ali drug način čiščenja, s katerim se zagotavlja doseganje mejnih vrednosti iz tabele 3.

Terciarno čiščenje

Terciarno čiščenje odpadne vode je postopek čiščenja odpadne vode, s katerim se dosega eliminacija dušika in fosforja tako, da se zagotavlja doseganje mejnih vrednosti iz tabele 4.

Pri odvajanju odpadne vode v tla je najbolj problematičen vnos dušikovih spojin, pa tudi fosforja in nekaterih drugih spojin. To področje pokrivata Uredba o vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla ter Uredba o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh, obe iz leta 1996.

Nevarne snovi so snovi ali skupine snovi, ki se vnašajo v tla z blatom čistilnih naprav, kompostom ali muljem ali pri namakanju rastlin in ki zaradi svojih lastnosti, količine ali gostote negativno vplivajo na rabo tal ali na kakovost podtalnice.