V primerih, ko je to dopustno (če ni ogrožena podtalnica), lahko gradimo po predčiščenju v greznicah tudi ponikovalnice.

 

Ponikovalnice se uporabljajo na območjih, kjer obstajajo prepustni sloji zemljine, ki pa so v večji globini, vodotoka pa v bližini ni oziroma je slab in v primerih, ko se odvajanje odpadne vode ne da urediti na drugačen, primernejši način. Poglavitna pogoja za uporabo ponikovalnice sta obstoj prepustnih slojev na sprejemljivi globini in zadostno predhodno biološko čiščenje pred ponikanjem v tla.

Konstrukcija in izvedba ponikovalnic

Ponikovalnice se vedno gradijo v krožni obliki, sicer pa so različnih konstrukcij in iz različnih masivnih materialov. Gradijo se do prepustnega sloja, zato je od tega odvisna tudi njihova globina. Stene so neprepustne, kar preprečuje prodiranje površinske vode v jamo, v prepustnem sloju pa imajo stene odprtine, skozi katere voda pronica v tla. Dno je vedno odprto in ni potrebno, da je utrjeno. Notranji prerez ponikovalnega jaška mora znašati vsaj 1 m.

Spodnja plast ponikovalnice je napolnjena s finim peskom, nad njo pa je še 50 cm debela plast peska, ki prekriva polnilni sloj. Peščena plast je zaščitena z odbojno ploščo pred učinkom dotekajoče vode in za razprševanje vode po celotni zgornji površini, kar omogoča porazdelitev po celotnem filtru. Razdalja med zgornjim robom filtrske plasti in najvišjim nivojem podtalnice mora biti najmanj 1,5 m. Oddaljenost med dotokom in filtrsko plastjo mora zaradi varnosti pred zastajanjem vode znašati vsaj 0,2 m.

Ponikovalnica mora biti prezračevana. Na vpijanje vode vpliva propustnost tal in velikost vpojne površine. V primerih, ko se iz kakšnih razlogov jama napolni z vodo, na vpojnost vpliva tudi pritisk vodnega stolpa.

Na terenu s slabšo sposobnostjo ponikanja se lahko za povečanje ponikovalne površine zgradijo tudi večji jaški od običajno potrebnih in zahtevanih. Tako se pridobi dodaten prostor in površina. Povečan prostor se nato napolni s finim peskom. Takšna rešitev za povečanje ponikovalne površine je z vidika varstva podtalnice ugodnejša kot poglabljanje jaškov.

Vendar pa ponikanje brez primerne in zadostne filtrirne plasti ali ponikanje v razbrazdano površino z vidika varstva podtalnice ni dopustno.

Smatra se, da je najmanjša dovoljena razdalja med dnom ponikovalnice in najvišjim nivojem podtalnice 1 m, kar pa velikokrat ni dovolj. Na kraških tleh uporaba ponikovalnic ni dovoljena.

Skica ponikovalnice
Skica ponikovalnice

 

Dimenzioniranje ponikovalnic

Dimenzioniranje ponikovalnic se vrši – podobno kot pri podzemnem ponikanju – s pomočjo določanja ponikovalne sposobnosti.

Če podatki o ponikovalni sposobnosti terena, kjer se namerava graditi ponikovalnica, niso na razpolago, potem na populacijski ekvivalent predvidimo vsaj 1 m 2 ponikovalne površine.

Čiščenje odpadnih vod v ponikovalnicah

Za razliko od ponikovalnih vodov in filtrskih jarkov, kjer voda ponika ploskovno – na večji ploskvi izbranega terena, gre pri ponikovalnicah za tako imenovano točkovno ponikanje.

V ponikovalnico sme odtekati samo dobro očiščena voda iz dvo- ali bolje iz večprekatne greznice, sicer se njene pore hitro zamašijo z maščobo in želatinastimi delci. Iztok iz dvoetažnega usedalnika tudi pri ponikovalnicah ni primeren. Čistejša je voda, ki se steka v ponikovalnico, daljša je življenjska doba slednje. Biološka razgradnja v ponikovalnicah je skoraj nična, odpadna voda se ne izkorišča, le odvaja se na zasilno higienski način v tla.

Vzdrževanje ponikovalnic

Pri ponikovalnicah je potrebno redno, vsaj dvakrat letno preveriti delovanje. Če pride do konstantnega zastajanja vode, moramo obnoviti peščeni ali celo polnilni sloj in ponovno vzpostaviti prepustnost tal. Če to ni mogoče, je potrebno poskrbeti za drugo, enakovredno obliko čiščenja.

Pomembno pa je preverjati tudi delovanje greznice, saj je v primeru, da se ponikovalnica zamaši, treba kopati novo, ki pa bo verjetno imela še krajšo dobo delovanja.