Čistilna naprava lahko izpolnjuje svoj namen le takrat, kadar je njeno delovanje brezhibno. Slednje zahteva strokovno vzdrževanje in večkratno kontrolo (pri nekaterih napravah tudi večkrat tedensko). Pogostnost in obseg sta odvisna od oblike in velikosti naprave.

Vzdrževanje malih čistilnih naprav mora biti urejeno tako, da:

  • ni bojazni za pojav morebitnih nedovoljenih obremenitev ali nevarnosti za okolje, kar še posebej velja za praznjenje, odvoz in dispozicijo odpadnega blata,
  • niso ovirane ali ogrožene funkcije in stanje naprav,
  • predvidene količine odpadne vode ne presežejo dovoljene meje oz. se kako drugače spreminjajo,
  • naprave ne povzročajo trajnih obremenitev v okolici zaradi smradu.

Možnosti neškodljivega odstranjevanja blata iz male čistilne naprave je potrebno predvideti že pred gradnjo naprave in pri tem upoštevati določene strokovne prijeme (npr. primeren dostop za transportno vozilo, ki odvaža blato).

Upravljavec in vzdrževalec naprave mora imeti poslovnik za obratovanje čistilne naprave, ki vsebuje vse pomembne podatke v zvezi s čistilno napravo (naziv upravljavca čistilne naprave, podatke o izvoru odpadnih vod, število priključenih na čistilno napravo, podatke o tem, kam se odvajajo odpadne vode iz čistilne naprave itd.). V skladu s poslovnikom mora tudi redno opravljati potrebna vzdrževalna dela, preverjati delovanje naprave, delati meritve določenih parametrov in pri teh dejavnostih upoštevati navodila proizvajalca oz. projektanta. Rezultate meritev, morebitna odstopanja od referenčnih vrednosti in motnje ali okvare med delovanjem naprave mora zabeležiti v obratovalni dnevnik. Odstopanja vrednosti pri rezultatih meritev ali morebitne motnje oz. okvare je potrebno pod nadzorom odgovornega strokovnjaka za vzdrževanje nemudoma vzpostaviti v normalno stanje.

Pri vzdrževanju malih čistilnih naprav je potrebno posvetiti veliko pozornost nevarnosti zastrupitve z vodikovim sulfidom, hkrati pa obstaja tudi nevarnost eksplozije zaradi navzočnosti metana. Zaradi slednjega je dovoljeno vstopati v čistilne naprave šele potem, ko je bila naprava temeljito prezračena. Pri kontroli naprav se smejo uporabljati samo svetila, ki so eksplozijsko zaščitena.

Še posebno pozornost je treba posvečati delom, kjer je možno zbiranje in kopičenje metana, kot so vstopne odprtine, kanalski stiki ali prehodi med posameznimi zbiralniki…

Ravnanje z blatom iz malih čistilnih naprav

Pri čiščenju odpadnih vod pod pojmom »blato« razumemo nakopičene usedljive trdne snovi, odstranjene iz različnih vrst vod z naravnimi ali umetnimi postopki, medtem kot »aktivno blato« pojmujemo nakopičeno biomaso (kosme), ki pri obdelavi odpadne vode nastane z rastjo bakterij in drugih mikroorganizmov, običajno v prisotnosti raztopljenega kisika.

Poleg trdnih snovi sveže blato običajno vsebuje tudi visok odstotek vode (92 do 99,3%), zato so tudi količine izločenega blata velike, kar hkrati pomeni, da je odstranjevanje vode iz blata eno od pomembnih vprašanj v tehniki čiščenja odpadne vode. Količina in sestava blata zelo nihata glede na način čiščenja in glede na sestavo odpadne vode. Voda v blatu je lahko prosta ali vezana. Količina vezane vode v blatu je premo sorazmerna s porabo energije za njeno izločanje.

Voda v blatu je pretežno navzoča kot nevezana voda, ki izpolnjuje vmesne prostore. Odstranjevati jo je mogoče s težnostim zgoščevanjem. Drugi del vode je kapilarna voda, ki jo je mogoče odstranjevati le z odcejanjem pod povečanim pritiskom. Tretji, količinsko najmanjši del vode je vezan v obliki adsorbirane vode, ki jo je po dosedanjih izkušnjah mogoče izločati le z uporabo toplotne energije. Vse tri vrste vode v blatu imenujemo s skupnim imenom blatnica.

Obdelava odpadne vode je v bistvu separacijski proces, metoda zgoščevanja in spreminjanja suspendiranih in raztopljenih hranil v usedljivo obliko, katero je mogoče ločiti od tekočinske faze. Odstranjevanje usedljive frakcije iz surove odpadne vode v primarni fazi čiščenja (usedanje) in nadaljnja sekundarna (biološka) obdelava kontinuirano povzročata tvorbo precejšnjih količin koncentriranega blata. Tekočinska frakcija predelane odpadne vode običajno potuje v nadaljnjo obdelavo ali se zadostno očiščena varno izpušča v površinske vode, akumulirano blato pa se iz naprave odstranjuje in gre v nadaljnjo predelavo ali se deponira na posebnih odlagališčih.

Delovanje malih čistilnih naprav v veliki meri sloni na rednem praznjenju oz. odstranjevanju odvečnega blata. Slednje se mora izvršiti na okolju in človeku neškodljiv način, pri tem pa je potrebno paziti tudi, da se ne ogrozi kvaliteta iztoka iz čistilne naprave.

Postopki za nadaljnjo obdelavo blata so zelo številni. Razvijajo se v dve smeri in sicer:

  • v zmanjševanje količine vode v blatu in
  • v nadaljnjo razgradnjo.

Končne produkte, ki nastajajo pri tem procesu, poskušamo koristno uporabiti, če je le mogoče.

Vsebnost vode v blatu se zmanjšuje najprej z zgoščevanjem, kateremu pozneje lahko sledi bodisi postopek stabilizacije blata, sekundarno zgoščevanje in/ali kemijsko kondicioniranje in še sušenje. S slednjim se dokončno zmanjša količina vode v blatu in tako obdelano blato je primerno za dispozicijo.

Obdelava blata iz greznic

Sestava in količina blata je v prvi vrsti odvisna od prostornine greznice, od načina odvzema in od pogostnosti praznjenja. Ob praznjenju naprave 1-krat letno sestava blata približno ustreza vrednostim v tabeli 15, ob drugačni frekvenci praznjenja pa lahko te vrednosti tudi precej nihajo.

Tabela 15 Sestava in količina izčrpanega blata na prebivalca ob pogostosti praznjenja greznice 1-krat letno

Parametri

Srednja vrednost

Področja nihanja vrednosti

Količina blata

1,0 m3/(PE.leto)

0,3–2

Vsebnost vode v blatu

98,5 %

99,5–95

Organski delež suhe substance

70 %

60–75

Usedljive snovi

250 ml/l

100–1000

BPK5 svežega blata

5000 mg/l

1000–20000

BPK5 sedimentiranega blata

2500 mg/l

500–5000

KPK svežega blata

15000 mg/l

2000–60000

KPK sedimentiranega blata

6000 mg/l

1000–15000

Celotni dušik

550 mg/l

200–1200

HN4+

300 mg/l

100–500

Celotni fosfor

150 mg/l

50–400

Organske kisline

750 mg/l

100–2000

pH

7,0

9,0–6,0

 

Blato lahko vsebuje tudi večje predmete, ki ne sodijo med običajno vsebino, kot so kamenje, pesek, tekstil, plastika, steklo, pločevinke, britvice in podobno. Ti predmeti v greznici seveda niso zaželeni, saj ovirajo pretok in posledično čistilni proces.

Čiščenje odpadnega blata iz greznic na komunalnih čistilnih napravah se izvaja na:

  • čistilnih napravah z aktivnim blatom in hkratno stabilizacijo blata ter
  • mehansko – bioloških čistilnih napravah z ogrevanim gniliščem.

Kadar se blato iz greznic čisti na komunalni čistilni napravi, mora izpolnjevati naslednje pogoje:

  • ne sme ovirati oz. zmanjševati čistilnega učinka naprave,
  • ne sme povzročati obremenitev s smradom,
  • ne sme povzročati težav v obratovanju ali nesprejemljivih obremenitev,
  • ne sme povzročati nastanka aerosolov.

Čistilne naprave, ki sprejemajo greznično blato, morajo zagotavljati kapaciteto vsaj 10.000 PE.

Obdelava blata iz malih čistilnih naprav z ozračevanjem

Pri malih čistilnih napravah z aktivnim blatom, ki nimajo zagotovljenega predčiščenja, sme količina aerobno stabiliziranega blata ustrezati vrednostim med 0,5 do 0,7 m3/(PE.leto). To blato se je zaradi procesa stabilizacije že znebilo velikega deleža za gnitje sposobnih snovi in raztopljenega organskega onesnaženja, zato je nesmiselno in nekoristno s takšnim blatom obremenjevati gnilišče komunalne čistilne naprave. Za stabilizirano blato, ki seveda ni pomešano z morebitnim ostalim (nestabiliziranim) blatom iz čistilne naprave, je priporočljivo le še zgoščevanje ali transport na odlagališče za blato.

V primerih, kadar se blato iz aeracijskega dela vodi v primarni usedalnik ali njemu podobno napravo in se pomeša z njegovo vsebino, se to blato obravnava kot fekalno oz. nestabilizirano blato. Zanj velja enak režim ravnanja kot pri grezničnem blatu.

Aerobna in anaerobna stabilizacija blata iz malih čistilnih naprav

Aerobna stabilizacija blata je način, uporaben pri manjših napravah s podaljšano dobo ozračevanja. Izvrši se med dolgo ozračevalno dobo organskih sestavin v blatu. Prednost tega načina je, da blatnica (mešanica biološkega blata in vode) izkazuje nizko biokemijsko potrebo po kisiku, da je presnovljeno blato brez vonja, podobno humusu in je biološko stabilno. Najpomembnejša prednost pa je, da je mogoče blatnico razmeroma lahko izločiti iz reaktorja. Nadaljnja prednost tega postopka so tudi razmeroma nizki stroški za izgradnjo naprave.

Vendar pa ima postopek prav tako svoje slabosti. Stroški za oskrbo z energijo so zelo visoki, ker po tej metodi ne pridobivamo gniliščnega plina, s katerim bi pridobivali del potrebne energije za pogon naprave.

Pri zadrževanju blata pod vodno gladino (s čimer preprečimo dostop zraka oziroma kisika) zagotovimo pogoje za kislo gnitje. Vrednost pH pade celo pod 5. Pri tej vrsti gnitja se tvorijo vodikov sulfid, ogljikova kislina in drugi plini. Presnova poteka počasi, količina plina se le malo zmanjša in blato se slabo suši.

Drugi način anaerobne presnove je alkalno ali metansko gnitje, ki poteka v dveh stopnjah: najprej se tvorijo organske kisline, ki se nato uplinjajo v ogljikov dioksid in metan. Da ohranimo ravnotežje med nastajanjem organskih kislin in kasnejšega uplinjanja v CO2 in CH4, morata obe stopnji potekati paralelno. Potek je moten, če dovedemo preveč svežega blata ali če temperatura pade.

Za anaerobno stabilizacijo blata se uporabljajo odprta, nekurjena (Imhoffov usedalnik – Emšer) in kurjena gnilišča.

Za vsako gnilišče, ki obratuje z blatom, izločenim iz sveže odpadne vode, je potrebno pripraviti ustrezne pogoje za anaerobno presnovo blata. Doba zorenja pri 15°C je lahko tudi do 6 mesecev, na začetku procesa pa pride najprej do kislega gnitja. Zato uporabljamo ogrevana gnilišča, v katerih se anaerobna presnova blata pri temperaturi 33°C izvrši v približno 30 dneh.

Učinek čiščenja alkalnega – metanskega gnitja je zelo močan. V ogrevanem gnilišču pride že po dveh tednih do skoraj popolnega razkroja organskih delov blata. Popolnoma se razkrojijo vsa semena plevela, patogeni mikroorganizmi ter jajčeca parazitov.